Kako psi uporabljajo čutila?

Verjetno so nas vse že od malih nog učili, da imajo psi izjemno dobro razvito čutilo za voh. Tisti, ki smo se malo bolj zanimali za pasji svet, smo lahko v marsikateri knjigi prebrali, da psi vidijo svet drugače kot mi, in sicer skozi vonjave, ki jih obdajajo. Mnogo še vedno verjamejo, da psi vidijo svet v sivih tonih, črno - belo. Zahvaljujoč številnim raziskavam danes vemo, da ni tako.

Psi so po naravi lovci. To pomeni, da morajo svoj plen opaziti hitro. Temu služijo tudi njihove oči, ki so prilagojene zaznavanju gibanja. V nasprotju z nami, ki smo bolj občutljivi na podrobnosti v naši vidni sliki, so psi prilagojeni temu, da izjemno hitro opazijo vsako gibanje. Vsak premik v njih vzbudi avtomatski odziv - plenski nagon. Če to prevedemo v naš svet, kjer se neprestano vse premika (avtomobili, kolesarji, ljudje, živali), lažje razumemo, zakaj ima toliko psov težave z lovljenjem kolesarjev, tekačev in avtomobilov. To nikakor ne pomeni, da psi mislijo, da bi bilo kolo primerna večerja. Pomeni samo, da se v njih vzbudi nezavedna, avtomatična, nagonska reakcija, ki se ji ne morejo upreti.

Skeniranje okolice z očmi.

Če oko ne opazi ničesar, kar bi bilo podobno plenu, so na vrsti ušesa. Psi slišijo mnogo bolje kot ljudje in na podlagi sluha mnogo bolje ocenjujejo razdalje. Šele, ko tudi ušesa ne zaznajo ničesar, se psi poslužijo svojega smrčka. Najprej poskušajo zajeti informacije, ki priplavajo do njih po zraku. Če je tudi takrat informacija nezadostna, pa položijo svoj občutljivi nos na tla. Samo za primerjavo, ljudje imamo vonju namenjenih med 10 in 20 milijonov celic, psi pa med 100 in 300 milijonov. Razlika je ogromna.

Zaprt gobec je znak, da so se aktivno vključila ušesa.

Zaporedje uporabe različnih čutov je vedno enako, spreminja se le na podlagi izkušenj in pri morebitnih okvarah (starejši psi, ki jim začne vid pešati, se veliko bolj zanašajo na sluh in voh). Razlog tiči v porabi energije in hitrosti dostopa do informacije. Če se pes razgleda naokoli, lahko na veliki razdalji opazi, ali čez travnik teče zajec ali ne. Veliko več energije mora vložiti, če želi zajca slišati ali pa celo poiskati najbolj svežo sled.

Z vonjem pes dobi toliko informacij kot mi z brskanjem po internetu.

Velik del Diegovih težav je povezan s tem, da je bil navajen uporabljati predvsem oči. V svojem živčnem svetu je odreagiral na karkoli, kar se je premikalo. Ta njegova osredotočenost na vidni svet je šla tako daleč, da ni spoznal niti svoje pasje prijateljice, ko je ta skočila iz avta. Bila je še predaleč, da bi jo zavohal, videl je samo, da se tam daleč nekaj premika. Dokler ni prišel na razdaljo nekaj metrov in zavohal znanega vonja, ni vedel, da se mu približuje prijateljica. Temu je seveda v veliki meri botrovala njegova histerija. Zdaj, ko sva toliko napredovala, pred reakcijo vklopi še ušesa, smrček in del možganskih celic, ter prijatelja spozna na nekaj deset metrov.

V zadnjem mesecu se trudim, da bi mu razširila svet vonjav. Za to potrebuje izkušnje. Učiva se sledenja in iskanje predmetov. Največji izziv je, kako ga pripraviti do tega, da ne bo iskal z očmi, ampak se bo potrudil in nos položil na tla. Počasi napredujeva, je pa pred nama še dolga pot.

Sledenje zahteva veliko koncentracije in energije, zato so psi po njem zelo utrujeni.

Dodatna prednost uporabe nosu je njen pomirjajoč učinek. Vonj je namreč povezan z delom možganov, ki je odgovoren za naša čustva, z limbičnim sistemom. Poleg tega zahteva sledenje vonju izjemno veliko energije. Po slabih 10 do 15 minutah igre sledenja je Diego popolnoma utrujen. Zadovoljno utrujen in pomirjen.

Vir: Anne Lill Kvam (2012): The Canine Kindom od Scent