Še verjamete v teorijo dominance in alfa status?

Pred približno pol stoletja je prišla na plano teorija dominance, ki je slonela na opazovanju volkov v ujetništvu in predpostavki, da je pes udomačen volk. Teorija predpostavlja, da se hierarhija v volčjem krdelu vzpostavlja in vzdržuje z izkazovanjem moči in uveljavljanjem pravice najmočnejšega. Če se najmočnejšemu, imenovanemu alfa volk, kdo postavi po robu, ga ta takoj postavi na njegovo mesto z neizprosnim izkazovanjem premoči. Ker je pes samo udomačen volk, naj bi to pomenilo, da se obnaša enako in zatorej moramo mi, skrbniki, vzdrževati status alfa volka. Če tega ne naredimo, si bo namesto nas ta status (nasilno) izboril pes.

V zadnjih dveh desetletjih je bilo objavljenih veliko raziskav, s pomočjo katerih bi morali zgornjo teorijo že zdavnaj ovreči. Celo David Mech, avtor knjige The Wolf: Ecology and Behavior of an Endangered Species, ki je dala teoriji znanstveno osnovo, je spoznal svojo zmoto in to tudi javno objavil. Teorija dominance pa vseeno trmasto vztraja in otežuje življenje tako našim kosmatim spremljevalcem kot njihovim skrbnikom.

Položaj članov krdela na sprehodu nima nobenega vpliva na status vodje.

Zakaj je teorija dominance napačna? 

Napačni sta že njeni osnovni predpostavki. Namreč, sestava krdela in vedenje volkov v ujetništvu se drastično razlikujeta od naravnega. V ujetništvu so na grozljivo majhnem prostoru prisiljeni živeti volkovi, ki pogosto izhajajo iz različnih krdel. Že samo tako zelo omejen prostor predstavlja izjemen stres za živali, ki so v naravi navajene prehoditi velike razdalje. Za stres zdaj že vemo, da zmanjšuje strpnost in sposobnost mirnega reševanja konfliktov. Tako omejen prostor tudi preprečuje, da bi se katerikoli od volkov odmaknil in se tako izognil konfliktu.

V naravi je krdelo v resnici družina, kjer sta alfa samec in samica oče in mama, ostali člani pa so njihovi otroci. Tako kot v človeških družinah, imata mama in oče seveda glavno besedo. Imata namreč največ izkušenj in znanja, ter svoje otroke vzgajata in pripravljata na samostojno življenje. Konflikti se rešujejo s pomočjo celega razpona miritvenih in opozorilnih znakov, do nasilja pa praktično ne prihaja.

Druga predpostavka, da je pes v resnici udomačen volk in se je razvil neposredno iz sodobnega volka, ter ga moramo zatorej obravnavati kot takega, je ravno tako napačna. Volk in pes sta dve samostojni vrsti (čeprav bi lahko o tem debatirali, če gledamo striktno biološko definicijo vrste), ki sta se razvili iz skupnega prednika. Pes se je razvijal ob človeku več 10.000 let, po nekaterih raziskavah celo okrog 40.000 let. To pomeni, da se je razvijal v smeri sobivanja s popolnoma drugačno vrsto, z drugačnimi navadami, sposobnostmi in načinom preživetja, za življenje v simbiozi, ki koristi tako psu kot človeku.

Torej to pomeni, da dominanca ne obstaja? 

Dominanca v prevodu pomeni nadvlada oziroma prevlada. Je nekaj popolnoma naravnega, če pomislimo na besedo v najširšem pomenu. V genetiki recimo lahko govorimo o prevladi enega gena nad drugim, kar pomeni, da se bo izrazila značilnost prevladujočega gena. Govorimo lahko tudi o prevladi čustev nad razumom, pa pri tem ne pomislimo na nasilje. Težava nastane pri negativnem dojemanju besede dominanca, kadar jo povezujemo z našimi psi. Problem je torej v teoriji dominance, po pravilih katere naj bi potekalo življenje v pasjem ali volčjem krdelu. 

Kaj teorija dominance pomeni v praksi?

Kljub vsemu znanju, do katerega smo se dokopali v zadnjih letih, premnogi ljudje in inštruktorji v pasjih šolah še vedno vztrajajo, da si moramo skrbniki zagotoviti alfa status v krdelu, drugače bomo s psom imeli težave. Nekateri vztrajajo na celem repertoarju potrjevanj alfa statusa, drugi pa uporabljajo samo določene elemente, ki naj bi po njihovem mnenju zagotavljali, da nas pes spoštuje.

Igrača je njegova in z njo se lahko igra, kadar želi.

Nekaj primerov pravil, ki naj bi jim v duhu teorije dominance sledili skrbniki za kvalitetno sobivanje s psom:

• Vodja krdela (alfa) naj bi vedno dobil hrano prvi. To pomeni, da pes pridno čaka, ko mi jemo kosilo, in mu šele nato postrežemo s hrano. 
• Pes mora pustiti vodji krdela, da mu vzame hrano, kadarkoli vodja to želi. To naj bi začeli vaditi takoj, ko pripeljemo mladička domov. Psu ponudimo hrano in po nekaj grižljajih posodo pokrijemo ali odstranimo. Če je pes spoštljiv in se odmakne, naj bi mu dovolili, da poje do konca. Če ne, naj bi vadili pogosteje. 
• Pes naj bi moral vedno hoditi za skrbnikom, saj mora vodja vedno biti prvi. Tako usmerja krdelo in določa, kam bo krdelo šlo in kaj bo počelo. To se običajno doseže z vadbo strogega poleg. 
• Psu naj ne bi nikoli dovolili, da zasede višje položaje. Pes naj zato ne bi smel spati na kavču oziroma postelji, ali ležati na vrhu stopnic. 
• Psu naj ne bi nikoli pustili, da v igri zmaga. Če za igro uporabljamo igračo, naj bi poskrbeli, da je nikoli ne prepustimo psu. Vodja krdela ima vedno v lasti vse igrače. 
• Če pes naredi prekršek, če pokaže kakršenkoli opozorilni znak, naj bi ga obrnili na hrbet in ga tako postavili v podrejeni položaj (na njegovo mesto).

To je le nekaj pogosto uporabljenih metod pridobivanja ali vzdrževanja statusa vodje krdela. Vse so nesmiselne, krivične, psu povzročajo frustracije in kvarijo odnos med skrbnikom in psom. Vodijo v strah pred skrbnikom in od karakterja ter izkušenj posameznega psa je odvisno, kako se bo odzval na tako nasilje.

Spanje na kavču je udobno in nima nikakršne zveze z vzpostavljanjem hierarhije.

Kako je tako ravnanje vplivalo na Diega?

Pri Diegu, ki je bil kot mladiček in kasneje kot pubertetnik zelo vljuden pes, so taka ravnanja pripeljala do težav, ki jih zdaj le počasi odpravljava. Ker ga ni nihče poslušal, ko se je poskušal izogniti konfliktom, ali pa so v situaciji odreagirali napačno, mu je preostalo le, da pokaže zobe. Šele takrat so se ljudje odmaknili ali se mu izognili. Tako se je iz izkušenj naučil, da vljudnost ne prinese nič dobrega, ter da se nasilje splača. 

Skrajno zanimivo je, da metode groženj za doseganje ciljev uporablja na drugih ljudeh in psih, nikoli pa tega ni poskusil z menoj. Pravzaprav niti ni tako zelo presenetljivo, saj sem do njega izjemno spoštljiva (kot do vseh živali). Nikoli ne uporabljam sile in ga ne kaznujem, kar pomeni, da nima razloga, da bi se počutil ogroženega. Zato mi zaupa tudi v kritičnih situacijah, ko moram narediti nekaj, kar ga boli (na primer izdiranje trske, ki se mu je zapičila globoko v koleno). Brez težav mu iz gobca potegnem najzanimivejšo stvar, če menim, da je nevarna. Tega z njim ne vadim, saj mu je popolnoma jasno, da mu ne jemljem stvari brez vzroka, hkrati pa v mojem glasu in vedenju prepozna zaskrbljenost in ve, da je situacija resna.

Diego sledi mojemu vodstvu, čeprav ne izvajam prav nobenega elementa teorije dominance in ne utrjujem svojega alfa statusa. Najin odnos temelji na zaupanju in medsebojnem spoštovanju.

Za več informacij priporočam branje:
Dominance in Dogs: Fact or Fiction? (Barry Eaton, 2011)
The Truth About Wolves and Dogs: Dispelling the Myths of Dog Training (Toni Shelbourne, 2012)

Tema je precej obsežna in pomembna, zato bo o njej nastalo več prispevkov. Spremljajte Diegov bRlog še naprej.