sreda, 25. maj 2016

Kaj bi morali vedeti vzreditelji in novopečeni lastniki psov

Diegov začetek življenja je bil izjemno težak. Stanje, v katerem je bila najdena njegova mama, daje vedeti, da ji življenje ni bilo naklonjeno. Raziskave kažejo, da ima slabo stanje mame v času brejosti lahko hude in trajne posledice na njenih otrocih oziroma mladičih. Ko je bila družinica končno najdena in navidezno rešena, so najditelji naredili drugo usodno napako. Mamo in mladiče so prezgodaj ločili in jih posamično namestili v začasne domove. Ne glede na pasmo ali velikost imajo mladiči, ki so bili prezgodaj odvzeti od mame, značilne težave, ki se kažejo med drugim kot pretirano iskanje pozornosti, reaktivnost na zvoke, prekomeren lajež in uničevalnost (Pierantoni at al, 2011). Te značilnosti in težave pri prezgodnji ločitvi od mame niso lastne samo psom, opažene so tudi pri človeku in drugih živalskih vrstah, kot so opice, podgane in miši.

Ločitev od mame pred 8. tednom starosti je v Sloveniji nezakonita. Za mladička pa je najbolje, če ga pripeljete v nov dom med 9. in 12. tednom starosti.

Čeprav si domove s psi delimo že tisočletja, smo v modernem času očitno pozabili stare, kmečke modrosti. Danes ustvarjamo pse, ki so preobčutljivi in reaktivni, živčni in prestrašeni. Opiramo se na raziskave, ki pa so za nase kosmatince začuda precej pomanjkljive. Večina prispevkov in literature o pasjem razvoju temelji na kombinaciji različnih interpretacij raziskave avtorjev Elliot & Scott (1961) in raziskavah ter opazovanju volkov (Miklosi, 2009). Kljub temu je to najboljši približek, ki ga imamo, in na podlagi tega smo razdelili razvoj pasjih mladičkov na obdobja, ki so povezana s fiziološkim razvojem in zmogljivostjo sistema za sprejemanje ter predelovanje informacij. Zato je napovedovanje začetka določene faze precej lažje in zanesljivejše kot določanje njenega zaključka.

Zakaj je natančna določitev faz tako zelo pomembna? 

V resnici sama odgovora na to nimam. Verjetno je povezano z našo potrebo po analiziranju vsega, kar se dogaja okrog nas, in poskusu zmanjševanja porabe energije za vzgojo, ter stroškov, povezanih z vzrejo mladičkov. Sama vprašanje razvojnih faz vključujem v pogovor samo takrat, ko imam na drugi strani osebo, ki želi iz meni neznanega razloga prisiljeno pospešiti razvoj in zmogljivosti svojega (bodočega) psa.

V grobem poteka razvoj nekako takole:

1) Prvih nekaj tednov so mladički le z mamo, v varnem, suhem, toplem, temnem in mirnem okolju. Vmešavanje človeka naj bi bilo minimalno, kolikor je pač potrebno za vzdrževanje osnovne higiene. Glavna naloga človeka (skrbnika, vzreditelja) v tem obdobju je zagotavljanje dobrega počutja mame (predvsem zagotavljanje kvalitetne hrane in varnosti). Torej človek prevzame naloge, ki bi jih v divjini opravljali oče mladičev in drugi člani krdela.

2) Pri starosti treh do štirih tednov začnejo mladiči raziskovati. Odzivajo se na vidne in zvočne signale, čeprav vid in sluh še nista popolnoma razvita. Mladički spoznavajo svoje okolje, stanovanje, hišo, vrt. V naslednjih tednih jim na tla lahko postavimo različne podlage, igrače in druge stvari, ki jih počasi, v svojem tempu, spoznavajo. Lahko začnemo tudi z uvajanjem nežnih, tihih zvokov različnih izvorov. Pri tem moramo biti pozorni, da mladičkov ne preobremenjujemo, zato uvajamo eno spremembo naenkrat. Preobremenjevanje lahko vodi v trajne poškodbe oziroma spremenjeno delovanje možganskih povezav, kar vodi v kasnejše izražanje neželenih vedenj.

Ko mladički začnejo plezati, grizljati, vtikati gobčke in nosove v vse, kar jim prekriža pot, moramo mi kot skrbniki zagotoviti, da so varni. To pomeni, da bo naše stanovanje ali hiša nekaj časa razmetana in bomo iz njihovega dosega umaknili vse, kar bi jim lahko škodilo. V tem obdobju je neskončno pomembno, da nikoli niso sami, da se vedno in povsod počutijo varne in da lahko nemoteno spijo kolikor in kadar hočejo.

Mladiči za kvaliteten spanec potrebujejo bližino drugega živega bitja, ki mu zaupajo.

3) Po raziskavi avtorjev Elliot & Scott (1961) so v sedmem tednu pasji mladički najbolj občutljivi na ločitev od mame in spremembo okolja. V tem obdobju je stres ločitve največji in posledica je velika verjetnost, da mladički odrastejo v neuravnovešene pse. Temu obdobju sledi prvo obdobje strahu, ki se zgodi v osmem tednu starosti in traja nekaj dni. V tem času je izjemno pomembna varnost in poznano okolje. Kakršnekoli spremembe lahko pustijo v mladičku globok vtis strahu.

Od šestega tedna dalje se začne tudi razvoj zaviranja ugriza (torej razvoj občutka, kakšno bolečino povzroči ugriz). Pomanjkanje stikov in možnosti razvoja lahko povzroči nezmožnost uravnavanja ugriza za vse življenje.

4) Pri devetih tednih je mladiček pripravljen za odhod v nov dom. Večina pasjih mladičkov jo bo sicer odnesla bolje, če bodo pri mami dlje. Seveda to velja pod pogojem, da je okolje primerno, kar pa bi moral zagotoviti vsak, ki se loteva vzreje psov, ne glede na pasmo. Pri tem ne mislim samo primerne hrane, ležišča, potrebnih pregledov in cepljenj, ampak tudi podporo pri oskrbi mladičkov. V naravi bi mami pri vzgoji pomagalo vse krdelo. Od približno petega tedna dalje so mladički namreč dovolj veliki in razviti, da začnejo v raziskovanje vpletati grizenje, lov in skakanje na svoje brate in sestre. Ker ne poznajo meja, igra predvsem pri starejših mladičkih lahko hitro postane resen prepir. Mamina naloga je igro nadzorovati in omejevati, ter jih učiti  vljudnosti. Ker pa je vzgoja naporna, potrebuje pomoč. Našo pomoč, saj smo jo prikrajšali za podporo, ki bi je bila deležna v krdelu.

Mladiči in odraščajoci psi ne poznajo meja, zato je treba igro nadzorovati in omejevati.

Obdobje mladička traja nekje do četrtega meseca in pol. Do te starosti jim mama dovoli praktično vse in prav tako tudi večina ostalih odraslih psov. Kakršnokoli kaznovanje ali korekcije lahko pustijo trajne posledice. Po tem obdobju se začne obdobje otroštva, mladega odraščajočega psa, ko se jim začne postavljati omejitve in uveljavljati pravila lepega vedenja.

Razvoj zunanjih, fizičnih značilnosti in seveda nekaterih sposobnosti, povezanih s tem, je nato pri različnih pasmah različen. Velike pasme razvijajo mišično maso precej počasneje, saj so psi težji in so premiki zahtevnejši. Kosti potrebujejo dlje časa, da zrastejo do končne velikosti. S tem so seveda povezane gibalne zmogljivosti in koordinacija. Koordinacija in občutek za orientacijo telesa v prostoru je dostikrat povezana s samozavestjo, zato so nekateri večji psi v določenih situacijah bolj nezaupljivi kot njihovi manjši vrstniki. V nasprotju z velikimi pasmami so majhni psi zelo hitro videti odrasli, saj lahko že pri starosti enega leta dosežejo polno velikost. Kljub temu pa je to samo zunanji videz, mentalno so še vedno pubertetniki oziroma mladi odrasli, z vsemi lepotami, neumnostmi in nepredvidljivostmi, ki jih obdobje odraščanja prinese s seboj.

Kljub temu, da je Diego letos praznoval svoj tretji rojstni dan in je telesno lepo razvit pasji maneken, se je mentalno zataknil v razvoju. To je precej značilno za pse, ki so bili med odraščanjem izolirani (životarjenje na verigi ali v pesjaku) ali so živeli pod strogim režimom, kjer je bilo raziskovanje in preizkušanje mej nedopustno (to se dogaja mnogo večkrat, kot bi si človek mislil). Ko je Diego prišel k meni, star dve leti, sva najprej predelala obdobje mladička. Obdobje raziskovanja, preizkušanja, grizenja, uničevanja, pridobivanja samozavesti, koordinacije in preostalih izkušenj za življenje. Zdaj sva v obdobju pubertetniškega obnašanja z vsemi značilnostmi mulcev, polnih samih sebe in občutka nedotakljivosti ter nepremagljivosti. Z nekaj smisla za humor in predvsem potrpežljivostjo je to obdobje precej manj naporno, kljub vsemu pa je naporno.

Vzreja psov in vzgoja pasjih mladičev je naporna. Če ste prepričani, da boste vi to opravili mimogrede, vam svetujem, da še enkrat razmislite, v kaj se spuščate. Vse skupaj je lahko nepozabna izkušnja, nekaj, kar nas spremeni in preoblikuje za vse življenje. Vendar ne pozabite - kot vzreditelj ste odgovorni za nastanek novih živih bitij in kot posvojitelj ali kupec za življenje živali, ki je popolnoma odvisna od vas. 


Viri:

  • A Review of Domestic Dogs' (Canis Familiaris) Human-Like Behaviors: Or Why Behavior Analysts Should Stop Worrying and Love Their Dogs. Monique A.R Udell, C.D.L Wynne J Exp Anal Behav. 2008 March; 89(2): 247–261. doi: 10.1901/jeab.2008.89-247
  • Prevalence of owner-reported behaviours in dogs separated from the litter at two different ages. Pierantoni L, Albertini M, Pirrone F. VET REC 169:468, 2011.
  • The development of emotional distress reactions to separation, in puppies. Elliot O., Scott J.P. (1961)  Journal of Genetic Psychology,  99  (1) , pp. 3-22. 
  • Overall, Karen (2013): Manual of Clinical Behavioral Medicine for Dogs and Cats
  • Serpell, James (2002): The domestic dog: Its Evolution, Behaviour and Interactions with People
  • Mills, Daniel (2005): Current Issues and Research in Veterinary Behavioral Medicine: Papers Presented at the 5th International Veterinary Behavior Meeting 
  • Miklosi, Adam (2009): Dog Behaviour, Evolution and Cognition
  • Turid Rugaas: International Dog Trainer Education 2014/2015 

Ni komentarjev:

Objavite komentar