Kako smo udomačili volka?

Če želimo resnično razumeti pse, moramo poznati tudi njihov razvoj od divjih prednikov do danes. Odgovoriti si moramo na vprašanje, zakaj je pes tako zelo poseben in kaj ga loči od njegovega najbližjega sorodnika volka.

Psi so se v nasprotju s svojimi bližnjimi sorodniki volkovi razširili po celem svetu v velikem številu.

Psi imajo globoko in edinstveno vez s človekom. Vez, ki se je zelo verjetno razvila kot posledica izkoriščanja njihove izjemne zaznavne sposobnosti, sposobnosti hitrega sledenja in lova plena. Kdaj, kje in kako se je volk prelevil iz nevarnega plenilca v našega spremljevalca, je še vedno stvar debat. Sodelovanje med človekom in psom se je verjetno začelo, ko so oportunistični volkovi brskali za ostanki hrane, ki so jih odvrgli naši predniki okoli svojih naselij. Tisti, ki so si upali bližje, so imeli več možnosti, da so na enostaven način prišli do hrane. Ljudje pa so v njih začeli prepoznavati koristnega zaveznika. V nekem trenutku se je zgodil preskok - plenilski tekmec se je razvil v zvestega prijatelja. Vendar kako?

Naši predniki so prepoznali izjemne sposobnosti zaznave, sledenja in lova plena, ki jih psi premorejo.

V poznih 50ih letih prejšnjega stoletja je ruski genetik Dmitry K. Belyaev pričel s poskusom, ki je pomenil preskok v razumevanju evolucije psov. Njegova naloga je bila vzrediti lisice s krznarskih farm, katerih vzdrževanje in rokovanje s katerimi bi bilo bolj enostavno. Njegov princip je bil preprost: v kletko je pomolil roko in lisice, ki niso kazale znakov agresije ali ekstremnega strahu, je paril dalje. Lisice je torej izbiral izključno na podlagi njihove krotkosti (pri tem se spomnimo, da so lisice prihajale s krznarskih farm, kjer so jih gojili že stoletje prej, kar pomeni, da so neke vrste selekcijo že prestale).

Ruski eksperiment z lisicami je pomenil preskok v razumevanju evolucije psa.

 Rezultati so bili presenetljivi. Ne samo, da so bile nove generacije do človeka prijazne, pojavile so se tudi spremembe zunanje podobe. V desetletju strogega selektivnega parjenja so se pojavile nove značilnosti kožuha (bele lise in tipičen vzorec obarvanosti), zmanjšali so se zobje in lobanja, stanjšale kosti, pojavila se je vokalizacija v obliki lajanja in lisice so postale bolj igrive tudi v obdobju odraslosti (Trut 1999).

Za razvoj prijazne lisice je bilo potrebnih "le" 10 let intenzivne selekcije. Udomačevanje psa je po vsej verjetnosti trajalo precej dlje, saj ni bilo tako intenzivno in sistematično. Lahko tudi, da se je udomačitev psa pojavila več kot enkrat v dveh ali več ločenih dogodkih (Vilŕ 1997).

Udomačene živali imajo nekaj skupnih značilnosti. Poleg krotkosti se pojavijo poklapana ušesa, črno-bel kožuh, drobnejša zgradba, spremembe v razmnoževalnem ciklu in igrivost podaljšana v odraslo dobo. Za visoko pogostost enakosti znakov pri različnih vrstah mora obstajati razlog.

Črno-bel kožuh je značilnost domačih živali.

V zadnjih nekaj letih so znanstveniki postavili "hipotezo nevralnega grebena". Nevralni greben je prehodna embrionalna struktura, katerega celice potujejo po telesu razvijajočega se zarodka. Iz teh celic se med drugim razvijejo celice gladkih misic, pigmentne celice kože, deli nadledvične žleze in žleze ščitnice, obrazne kosti, zobje in hrustanec, vplivajo pa tudi na razvoj živčnega sistema.

"Hipoteza nevralnega grebena" pravi, da je večja krotkost posledica nižje koncentracije adrenalina, ki je odgovoren za reakcijo bega ali boja. Adrenalin izloča nadledvična žleza, del katere se razvije iz celic nevralnega grebena. S selekcijo za krotkost vplivamo na razvoj nadledvične žleze in sicer tako, da upočasnjujemo potovanje celic nevralnega grebena v smeri njihove destinacije. To hipotezo podpira tudi izražanje melanina (barvnega pigmenta). Melanin in adrenalin sta kemijsko povezana (vendar neodvisna!). Značilno obarvan vzorec, ki se je začel pojavljati pri udomačenih lisicah v Belyeavem poskusu, kaže na potovanje celic od glave proti repu - zato imajo živali svetle (bele) najbolj oddaljene dele telesa (noge, rep, gobec) (Sánchez-Villagra 2016).

Značilen vzorec nemških ovčarjev s črno glavo in hrbtom nakazuje na upočasnjeno potovanje melanina, ki do zaključka razvoja ne doseže tac, prsi in repa.

Če domnevamo, da je krotkost posledica pomanjkanja adrenalina, ki je posledica upočasnjenega potovanja celic nevralnega grebena tekom razvoja zarodka, potem lahko razložimo tudi druge značilnosti, ki so skupne udomačenim živalim. Značilen črno-bel barvni vzorec pomeni upočasnjeno potovanje melanina, poklapana ušesa in zavihan rep pomeni prenizko koncentracijo celic hrustanca, manjši zobje in tanjše kosti pomanjkljivo koncentracijo celic, potrebnih za njihov razvoj. S hipotezo upočasnjenega razvoja lahko razložimo tudi bolj otroški izgled in nežnejšo telesno zgradbo. Z udomačevanjem torej spreminjamo čas in hitrost razvoja tako, da živali zamrznejo v razvoju in ostanejo nedorasle.

Profesor Richard Wrangham je šel celo korak dalje. Predstavil je idejo, da smo šli skozi enak proces tudi ljudje. Način življenja v velikih skupinah je selekcijo usmeril v ljudi, ki so bolj prijazni, nežni in dobro prenašajo neposredno bližino drugih ljudi. Sodobni človek je tako zaradi upočasnjenega razvoja nevralnega grebena razvil bolj gracilno postavo, tanjše kosti in manjše zobe.

Se nadaljuje...

Viri in literatura:
Trut, L.N. (1999): Early Canid Domestication: The Farm-Fox Experiment: Foxes bred for tamability in a 40-year experiment exhibit remarkable transformations that suggest an interplay between behavioral genetics and development.American Scientist, nol. 87:2, p. 160-169.
Vilŕ, C. et al. (1997): Multiple and Ancient Origins of the Domestic Dog. Science 276, 1687.
Sánchez-Villagra, M.R. et al. (2016): The taming of the neural crest: a developmental perspective on the origins of morphological covariation in domesticated mammals. R Soc Open Sci. 2016 Jun 1;3(6):160107.
Wrangham, R. (2014): Did Homo sapiens Self Domesticate? Public Symposium: Domestication and Human Evolution. Center for Academic Research & Training in Anthropogeny (CARTA), October 10, 2014.