Zakaj je pes človekov najboljši prijatelj?

S procesom udomačevanja smo ljudje izkoristili socialne veščine, ki jih ima volk, in jih usmerili v sodelovanje z drugo vrsto - z nami. Pojavil se je pes, ki se je prilagodil človeški družbi in okolju ter razvil posebne sposobnosti, ki mu omogočajo izjemno vključenost v naša življenja.

Psi nas neprestano opazujejo, spremljajo in se od nas učijo.

Čeprav imata pes in volk skupnega prednika, pripadata isti vrsti in si delita 99,8 % genetskega materiala, so raziskave pokazale, da je volka nemogoče vzgojiti v psa in obratno (Gácsi 2005). 

Raziskave na lisicah iz krznarskih farm, ki jih je začel Belyaev v Sibiriji, se nadaljujejo, saj z njimi poskušajo odgovoriti na številna vprašanja o udomačevanju živali. Eno od njih je vprašanje vpliva narave in/ali vzgoje na vedenje domačih živali. V enem izmed poskusov so v ta namen zamenjali zarodke med divjimi in krotkimi lisicami. Krotka mama je dobila divje mladiče in divja mama krotke. Na ta način so poskušali ugotoviti, če je krotkost prirojena ali privzgojena. Izkazalo se je, da četudi so se mladiči razvijali v maternici svoje krušne, prijazne mame, to ni spremenilo njihovega odnosa do človeka. Divji mladiči so ostali divji in obratno (Ratliff 2011).

Volka ne moremo vzgojiti v psa in obratno.

Na enako vprašanje so v seriji poskusov poskušali odgovoriti na madžarski univerzi Eötvös Lorand. Volčje mladiče so ob rojstvu ločili od mame in jih namestili v domove raziskovalcev, ki so jih vzgajali tako kot bi vzgajali pse. Na določeni točki so s poskusom prenehali, ker je življenje z odraščajočim volkom postalo prenaporno in prenevarno (kljub očitni navezanosti volka na svojega skrbnika). Ponovno so potrdili, da pes ni le socializiran volk (Gácsi, 2005).

Za razliko od psov, volkovi ne iščejo opore in navodil pri svojem skrbniku. So samozadostni in raziskujejo po svoje. Medtem, ko naše pse neskončno zanima vse, kar mi počnemo, volkovi za naše aktivnosti ne kažejo nobenega interesa. Prav tako v nasprotju s psi, volkovi redkokdaj vzpostavijo očesni stik z ljudmi.

Psi izkazujejo veliko željo po sodelovanju z nami.

Ljudje smo povezani s psi dlje kot s katerokoli drugo udomačeno živalsko vrsto. Tekom tisočletij prilagajanja na življenje v naši skupnosti, so psi razvili nekaj izrednih sposobnosti, ki jih njihovi divji sorodniki nimajo. Ena takih je nagnjenost k pogledu v levo (ang. left-side bias). Naši obrazi namreč niso simetrični in znanstveniki domnevajo, da naj bi desna stran kazala čustva bolj odkrito. Zato vedno, kadar želimo razbrati čustveno stanje svojega sogovornika, usmerjamo pogled pretežno v levo in opazujemo desno polovico njegovega obraza. Izkazalo se je, da to počnejo tudi psi. Zanimivo pri tem je, da je pri psih usmerjanje pogleda v levo značilno le pri opazovanju človeškega obraza. Kadar opazujejo drugega psa ali predmete, se njihov pogled premika naključno levo ali desno (Guo 2009). Psi torej lahko razberejo naša čustva. Evolucijska prednost tega seveda je, da vedo, kdaj se lahko človeku približajo in kdaj se je bolj varno umakniti.

Psi imajo tudi sposobnost sledenja našemu nakazovanju s prstom ali pogledom. Za ljudi je kazanje s prstom naraven način podajanja informacij, v katero smer naj drugi gleda ali se giblje. Kadar ta znak uporabljamo za sporazumevanje s psom, niti ne pomislimo, da bi bilo to nekaj posebnega. Pa vendarle je. Volkovi in celo naši najbližji sorodniki šimpanzi tega znaka ne prepoznajo. Seveda se lahko naučijo njegovega pomena, vendar se pri psih zdi, da jim je sledenje našim gibom izjemno naravno (Hare 2005, Miklósi 2006, Virányi 2008, Gácsi 2009,  Wobber 2009). Tudi, če jim sledenje kazanju ni prirojeno, se tega naučijo zelo kmalu in v zelo kratkem času, kar pomeni, da mora obstajati neka predispozicija za razvoj vedenja. 

Še ena zanimiva lastnost, ki jo imajo psi in je pri volkovih praktično odsotna, je lajež. Raziskave na lisicah so pokazale, da se s procesom udomačevanja pojavi nagnjenost k določeni vrsti oglašanja, ki je usmerjeno predvsem v človeka (Gogoleva 2009). Psi so v ta namen razvili lajež. Volkovi zalajajo le v opozorilo, medtem ko pri psih trenutno prepoznavamo šest različnih vrst laježa. Dolgo časa so mislili, da je lajež le naključen zvok brez usmerjenega sporočila. Izkazalo se je, da psi v določenih situacijah uporabljajo določeno vrsto laježa in da se laježi med seboj razlikujejo v frekvenci, tonaliteti in intervalih. Te razlike prepoznajo tako drugi psi kot tudi ljudje, ki najbolj zanesljivo prepoznavajo predvsem lajež, ki izraža stisko, navdušenje in opozorilo (Pongracz 2005).

Med božanjem psa se tako v človeku kot tudi psu sprošča hormon oksitocin, ki poskrbi za čustveno povezavo.

Zanimivosti pa se ne končajo le pri vedenjskih posebnostih. Nekateri znanstveniki verjamejo, da naša vez s psi sproži odziv tudi na biokemijski ravni, podobno kot vez med mamo in njenim otrokom. Ta biokemijska vez je oksitocin, ki je odgovoren za vzpostavitev čustvene povezave med osebki. Raziskave so potrdile, da se med božanjem psa tako v človeku kot tudi psu dvigne raven oksitocina (Handlin 2011). Oksitocin povzroči značilen fiziološki odziv - zmanjša krvni pritisk in lahko zmanjšuje stres (Beetz 2012).

Psi so se nam in našemu načinu življenja prilagodili veliko bolj kot katerakoli druga žival. Razvili so socialno inteligenco, ki je njihovi divji sorodniki ne premorejo. Naučili so se človeške interakcije in komunikacije, ki je pogosto zelo drugačna kot interakcija med psi. Zato res zaslužijo naziv človekovega najboljšega prijatelja.


Literatura:
Beetz, A. et al. (2012): Psychosocial and Psychophysiological Effects of Human-Animal Interactions: The Possible Role of Oxytocin. Frontiers in Psychology 2012, 3: 234.

Bhattacharjee, D. et al (2017): Free-ranging dogs show age related plasticity in their ability to follow human pointing. PLoS One. 2017, 12(7).

Gácsi, M. et al. (2004): Are readers of our face readers of our minds? Dogs (Canis familiaris) show situation-dependent recognition of human's attention. Animal Cognition 2004, 7(3):144-53.

Gácsi, M. et al (2005): Species-specific differences and similarities in the behavior of hand-raised dog and wolf pups in social situations with humans. Developmental Psychobiology 2005, 47(2):111-22.

Gácsi, M. et al. (2009): Explaining dog wolf differences in utilizing human pointing gestures: selection for synergistic shifts in the development of some social skills. PLoS One 2009, 4(8).

Gogoleva, S. et al (2009): Kind granddaughters of angry grandmothers: the effect of domestication on vocalization in cross-bred silver foxes. Behavioural Processes 2009, 81(3): 369.

Guo, K. et al. (2009): Left gaze bias in humans, rhesus monkeys and domestic dogs. Animal Cognition 2009, 12 (3):409–418.

Handlin, L. et al. (2011): Short-Term Interaction between Dogs and Their Owners: Effects on Oxytocin, Cortisol, Insulin and Heart Rate—An Exploratory Study. Anthrozoös: A multidisciplinary journal of the interactions of people and animals 2011, 24 (3).

Hare, B. & Tomasello, M. (2005): Human-like social skills in dogs? Trends in Cognitive Sciences 2005, 9(9):439-44.

Miklósi, A. & Soproni, K. (2006): A comparative analysis of animals' understanding of the human pointing gesture. Animal Cognition 2006, 9(2):81-93. 

Pongrácz, P. et al. (2005): Human listeners are able to classify dog (Canis familiaris) barks recorded in different situations. Journal of Comparative Psychology 2005, 119(2):136-44.

Pongrácz, P. et al. (2010): Barking in family dogs: an ethological approach. Veterinary Journal 2010, 183(2):141-7.

Ratliff, E. (2011): Animal domestication: taming the wild. National Geographic, 2011.

Uvnas-Moberg K. (1998): Oxytocin may mediate the benefits of positive social interaction and emotions. Psychoneuroendocrinology 1998, 23(8):819-35.

Virányi, Z. et al. (2008): Comprehension of human pointing gestures in young human-reared wolves (Canis lupus) and dogs (Canis familiaris). Animal Cognition 2008, 11(3):373-87.

Wobber, V. & Hare, B. (2009): Testing the social dog hypothesis: are dogs also more skilled than chimpanzees in non-communicative social tasks? Behavioural Processes 2009, 81(3):423-8.