Tudi psi potrebujejo osebni prostor

V komunikaciji in interakciji z drugimi ljudmi običajno upoštevamo in razumemo pojem osebnega prostora, meje katerega so povsem odvisne od posameznika, njegove vzgoje in družbe, v kateri živi. Podobno velja za pse. Vse pse.

Razlogi, zakaj nekateri ne marajo bližine drugih, so različni.

Ob srečanju in komunikaciji z neznancem se običajno ustavimo na neki razdalji in mu ne skočimo v objem. Šele po določenem času, ko človeka bolje spoznamo, se odločimo ali ga bomo spustili bližje ali ne. To nepisano pravilo pa zelo radi zanemarimo, ko srečamo tujega, neznanega psa.

Iz nekega, meni neznanega, razloga ljudje dojemamo pse kot javno dobrino. V naših očeh bi moral biti vsak pes navdušen nad in hvaležen za vsako pozornost, ki mu jo namenimo. Nadvse vesel bi moral biti našega čohanja in objemanja. Četudi nas vidi prvič. Mnogi ljudje so nadvse užaljeni, če pes ne izraža želje po stiku z njimi. Še bolj pa so užaljeni, če jim skrbnik psa to jasno in glasno pove. Vendar zakaj?

Zaskrbljeni in prestrašeni psi pustijo v svojo bližino samo ljudi, ki jim zaupajo.

Tako kot ljudje, imajo tudi psi svoj osebni prostor, v katerega spustijo (ali ne) znane ali neznane ljudi in pse. To je povsem njihova odločitev in, če naj bi naše štirinožne spremljevalce spoštovali, jim stika z nami ne bi smeli vsiljevati.

Tako kot za ljudi, tudi za pse velja, da je osebni prostor odvisen od posameznika. Nekateri so pripravljeni v prvih nekaj minutah neznancu zlesti v naročje, drugi pa potrebujejo več časa, da se prepričajo, da je situacija varna ali če jim človek (ali pes) sploh odgovarja. Naša odgovornost je, da prepoznamo znake, ki nam sporočajo, ali je psu z nami udobno ali ne.

Nočna mora vseh skrbnikov, ki se trudijo z vzgojo ali prevzgojo svojega psa - spuščen pes, ki se ne odzove na klic svojega skrbnika.

Vsak človek ali pes se v določenem obdobju svojega življenja izogiba neposredne bližine drugih, kar lahko pomeni tudi na razdalji večih metrov. Razlogi, da pes in njegov vodnik prosita, da drugi ostanejo na večji razdalji, so zelo različni, med njimi pa so:

• poškodbe ali okrevanje po operaciji,
• kronična bolečina (npr. artritis),
• nalezljiva bolezen (npr. kužni kašelj),
• pes je bil nedavno sprejet v nov dom in se na novo okolje šele navaja,
• pes je v procesu vzgoje zaradi pomanjkljive socializacije ali slabih izkušenj,
• gonitveni ciklus pri psicah,
• reaktivnost na vrvici,
• prestrašen ali živčen pes,
• delovni psi (npr. psi vodniki slepih),
• pes in njegov vodnik potrebujeta le nekaj miru in si želita sproščujoče samote. 

Bolni psi ali tisti, ki okrevajo po operaciji, potrebujejo nekoliko več miru tudi na sprehodih.

Ne glede na razlog, imajo vsi psi in njihovi vodniki pravico, da se v njih nihče ne vtika, ne glede na to, kako dobronamerna je naša interakcija ali kako zelo prijazen je naš pes. Če si ne morete pomagati, pa bi kljub vsem očitnim tihim znakom in izogibanju psa ter njegovega vodnika radi vzpostavili stik z njima, najprej vprašajte. Vprašajte ali se lahko vi, vaš pes in/ali vaš otrok dotičnemu psu približate. Če je odgovor negativen, naj vas to ne prizadene, saj ni mišljen osebno in nima zveze z vami. Zagotovo je zanj dober razlog.


Preberite tudi:
"Saj ne bo nic naredil!"
"My Dog is Friendly! A Public Service Announcement"